Na portalu smo podprli nastajanje doktorske disertacije, ki jo pripravlja Katarina Polajnar Horvat na temo vloge socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju okoljskega vedenja.
Ob tej priložnosti smo mlado raziskovalko Katarino Polajnar Horvat na Geografskem inštitutu Antona Melika povprašali o ozadju okoljske problematike, o resnosti okoljske situacije v Sloveniji. Ker pa so dobri zgledi najboljši motivatorji, smo jo prosili, da nam predstavi tudi svoje metode za vsakodnevno trajnostno ravnanje.
Pripravljate doktorsko disertacijo o zelo zanimivi in aktualni tematiki vloge socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju okoljskega vedenja. Zelo ekološka tematika; na podlagi česa ste se odločili zanjo? Ali, če vprašam drugače, kdaj ste se zavedli problematike ogroženosti okolja našega planeta?
Začetki mojega zanimanja za varstvo okolja segajo v srednješolska leta, ko sem se po prvem letniku udeležila srednješolskega biološkega tabora, kjer je bil poudarek na varovanju mrtvic reke Mure in mokriščnih ekosistemov. Takrat sem spoznala, da je varovanje okolja v Sloveniji največkrat obrobna tematika, ki pa bi jo bilo treba vključiti v celotno človekovo delovanje. Tako ni naključje, da sem se pozneje vpisala na enopredmetni študij geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem se usmerila prav v varstvo okolja. Med študijem sem varstvo okolja dojemala kot izredno široko tematiko z mnogimi zanimivimi segmenti, a me je že kmalu pritegnilo proučevanje razvoja okoljske ozaveščenosti prebivalcev in spreminjanje njihovega vedenja v trajnostni smeri, s čimer se še vedno ukvarjam. V okviru doktorske naloge se namreč ukvarjam z vlogo socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju vedenja. Ta tematika je v Sloveniji še redka, navdih zanjo pa sem dobila med študijsko izmenjavo na nizozemski Univerzi v Groningenu.
Kakšna je trenutna slika okoljske ogroženosti v Sloveniji? Kako resno je stanje?
Na prvi pogled je stanje okolja v Sloveniji dobro, a ko podrobneje pogledamo stanje posameznih okoljskih sestavin, ugotovimo, da to ni tako. Slovenija je namreč geografsko izredno raznolika, zato so razlike v okoljski ogroženosti med posameznimi območji velike. Povečane koncentracije toplogrednih plinov v zraku, težkih kovin v prsti, onesnaževanje površinskih in podzemnih voda kot pomembnih virov pitne vode, ogrožene rastlinske in živalske vrste so le nekatere med ogroženimi sestavinami okolja. Če se tega ne bomo hitro zavedli in ustrezno ukrepali, se nam ne obeta nič dobrega.
Kako lahko s spremembami naših navad prispevamo k varovanju našega planeta, ne da bi se morali odreči udobju sodobnega načina življenja?
Vsi imamo možnost, da že z malo dobre volje spremenimo naše vsakodnevne, netrajnostne navade. Zapiranje vode med umivanjem zob je ena izmed navad, pri kateri lahko brez kakršnegakoli odrekanja privarčujemo tudi do 20 litrov vode. Na poštnem nabiralniku imamo lahko nalepko proti neželenim reklamam in s tem –zmanjšamo količino odvečnega papirja v gospodinjstvu. Takšnih priložnosti je še veliko, vendar pa je pot do spremembe navad dolgotrajna. Ni dovolj le informiranje in ozaveščanje, potrebna je sprememba dejanskega vedenja. Ljudje morajo v prvi vrsti spremeniti svoja stališča, miselnost in vrednote, šele nato se lahko obnašajo trajnostno. Za spremembe vedenja pa je predpogoj sprememba okoljske miselnosti.
Na kakšen način vi sami prispevate k varovanju okolja?
Pri zadovoljevanju svojih vsakodnevnih potreb se trudim delovati čim bolj trajnostno. Naj naštejem le nekaj primerov: vestno ločujem odpadke v svojem gospodinjstvu, varčujem z električno energijo, vodo in plinom za ogrevanje, na delo se običajno vozim s kolesom ter kupujem izključno ekološko pridelano hrano. Prepričana pa sem, da že s svojimi majhnimi koraki vsak od nas lahko veliko prispeva.
Kakšni so vaši profesionalni načrti?
Načrtov in idej imam še veliko, njihova možnost izvedbe pa je drugo vprašanje. Predvsem si želim uspešno zaključiti doktorsko disertacijo in nadaljevati svojo profesionalno pot na Geografskem inštitutu Antona Melika, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer sem sedaj zaposlena kot mlada raziskovalka. Delujem v okviru Oddelka za varstvo okolja. Moje delo vključuje sodelovanje tako pri aplikativnih kot temeljnih projektih. To mi omogoča povezovanje teorije in prakse, kar me izredno veseli in osrečuje.
