‘TUKAJ NEKAJ NI OK!!!’
Tako se počutim že nekaj zadnjih mesecev…
Pa ne zaradi same situacije, ampak mojih odzivov nanjo!
VSE ZGODBE SO LE ZGODBE! RAZPLET IN REALNOST SOKREIRAMO VSI MI!
Meseci tečejo, jaz pa skoraj večino svojega prostega časa dejansko namenjam vsebinam (nekateri jih imenujejo teorije zarote), ki kažejo, da dogodki v svetu niso to, za kar nam jih predstavljajo. A v zadnjih mesecih sem se teh vsebin že malo zasičila, saj mi večina informacij, ki jih spremljam, ne predstavlja več veliko novega. Na začetku (marca) je bilo drugače, ko se je odprl nov globoki svet političnega zakulisja/ozadja/globin, o katerem prej nisem veliko vedela, čeprav se izkaže, da je ta skriti svet v resnici prava gonilna sila, ki narekuje smer razvoja človeštva.
Politika načeloma ne zaseda večine mojega fokusa, saj me bolj zanimajo konkretne vsebine, družbena psihologija, ljudje, tehnološki razvoj, dužbeni trendi, a ne ‘mahinacije’, laži in barabije politikov oz. ljudi iz ozadja. To se mi je vedno zdelo kot neka pravljica, kjer ne moreš točno vedeti kaj je res in kaj ne niti kaj/kdo je čisto zares v ozadju ta, ki diktira tempo in zares nadzira svet. A tudi ko ne verjameš uradni zgodbi in bolj verjameš alternativnim vidikom, tudi ni nujno, da je vse res tako. Namreč tudi alternativno pripoved lahko kdo ugrabi (morda celo taisti uradni/mainstream akterji), da nas usmerja in vodi.
LJUDJE MORAJO ŽELETI SLIŠATI RESNICO, DA BI JO LAHKO ZARES SLIŠALI!
V teh mesecih sem prišla tudi do spoznanja, da ljudi ne moreš trajno prepričati in zbuditi iz hipnoze z enkratno (ali nekajkratno) argumentacijo, če sami večino časa svoje možgane nastavljajo ponavljajočemu ponavljanju določene vere/prepričanj, v katera tudi želijo verjeti in se ne želijo zbuditi, zato jih ne zanima resnica temveč le ohranjanje najprikladnejše zgodbe, ki omogoča ohranjanje njihove cone udobja (oz. se bori proti spremembi).
Sprva mi je bilo še zabavno, ker sem se ob argumentacijah z ‘verniki’ ogromno naučila. Potem pa sem sčasoma začela dobivati odpor, ko sem začutila, da ostajam ne le prazna po teh debatah, temveč tudi iztrošena. In ker sem oseba resniceljubnosti in iskrenosti (tudi in še posebej najprej do sebe), sem ugotovila, da si moram to odkrito priznati. Ko sem to storila, sem ugotovila, da bi bila norost vztrajati še naprej v takšnem prepričevanju. (Saj obstajajo še drugačni načini!)
VSEBINE, KI JIM NAMENJAM ČAS IN PROSTOR V SVOJEM UMU, SE MNOŽIJO V NAŠEM ŽIVLJENJU!
Poleg tega se mi še ena zadeva že od začetka te norosti nekaj ne sklada in me muči.
Ravno sem namreč dokončala s pisanjem knjige na temo obvladovanja lastnega uma/percepcije/sebe kot celote. Pri čemer sem preštudirala ogromno vsebin iz kvantne fizike, epigenetike, nevroznanosti, psihologije, hipnoze, magije in podobno, iz česar sem dobila znanstveno potrditev, da naš um kreira v vsakem trenutku. Kreira tisto, na kar je miselno osredotočen in s tem čustveno usklajen.
Zdaj pa, če pogledam na začetek tega zapisa, lahko vidim, da večino prostega časa namenjam njim, namesto SEBI IN SVOJI VIZIJI!
Torej da bi manifestirali želeno, mora biti naša VIZIJA NASTAVLJENA NA POZITIVNO OBLIKO ŽELENE IZKUŠNJE. Če je nastavljena na negativno obliko – v smislu: ‘v svoji viziji tega in tega ne želim’, možgani še vedno zaznavajo krovni pojem, pri čemer je beseda ‘ne’ praktično nepomembna. V kreaciji se nastavi predstava, ki jo sicer želimo zanikati. In ker ta predstava zbuja v nas negativne občutke, kreiramo ravno še več tega, kar ne želimo.
Dolgo časa sem si govorila, da pač spremljam te stvari, ker so zdaj res časi, ko moram ostati informirana, saj si ne moremo privoščiti, da ne bi spremljali informacij v zvezi z aktualno situacijo.
Pred leti sem namreč prenehala spremljati TV poročila, ker sem kot večina mojih frendov ugotovila, da so to novice izključno iz rubrike črne kronike. Tudi družbena omrežja niso moj priljubljen kanal informiranja, saj me prav tako ne napolnijo, ker mi porivajo pred nos čisto preveč informacij, ki me ne zanimajo (kljub algoritmom, ki naj bi ustvarjali mehurček naših zanimanj, na podlagi obstoječih iskanj – a očitno mene ne dohajajo, saj jaz nenehno potujem naprej in želim osvajati nova znanja in temu očitno niso kos, hehehe.)
Zato mi je vse to skupaj totalna zguba časa. Se že raje izobražujem o stvareh, ki me zanimajo; delam, ustvarjam in kreiram, kar me veseli; ali se na bolj osebne načine družim z ljudmi, s katerimi drug drugega napolnimo in si dajemo veter v jadra.
V bistvu bi se najraje odstranila iz družbenih omrežij, a po drugi strani, nisem za radikalizem, saj me je življenje naučilo, da je ključ v ravnotežju.
A nenadoma sem ugotovila, da se ne počutim več dobro (ker premalo ustvarjam in se preveč polnim z negativnimi novicami/vizijami/idejami/podobami), zato sem naredila revizijo porabe svojega časa in ugotovila, da sem postala skoraj malo zasvojena s Facebookom in chat aplikacijami, prek katerih si s frendi/somišljeniki izmenjujemo zanimive ugotovitve.
Prav tako sem v enem trenutku zaznala, da sem padla v past: ko sem se trudila biti ‘neuradna’ novinarka ali ozaveščevalka digitalne skupnosti na Facebooku. V luči tega sem začutila, kako je moj ego zadovoljen, ko najdem neko novo ultimativno informacijo ali ko pogruntam neko novo teorijo vseh zarot.
ZAGOVARJANJE SONARAVNEGA, ŽIVLJENJU PODPORNEGA DANES PADE V KATEGORIJO TEORIJ ZAROT, ALI KAKO?!
Čakaj malo – teoretiki zarot nam pravijo. Kako se počutim ob tem? Jezna sem, ker se ta oznaka ne sklada z mano, saj nisem nek fanatik, ki bi se z glavo zaletaval v neke surrealistične nore koncepte. Mene veseli le ŽIVLJENJE V SODELOVANJU Z NARAVO IN ŽIVLJENJSKO ‘SNOVJO’, KI NAS VSE DRŽI SKUPAJ! Ali me to dela teoretičarko zarote? Rada tudi RAZISKUJEM V GLOBINE NA ENI STRANI IN NA DRUGI GLEDAM ŠIRŠO SLIKO VSEGA SKUPAJ! Ali me to dela teoretičarko zarote?
Teorije zarote jaz razumem kot nekaj ekstremističnega, samega sebi namen, neuravnovešenega, bogokletnega, prepovedanega, grdega, norega, skreganega z življenjem…
Ali je raziskovanje NARAVNEGA in ŽIVLJENJSKEGA danes postalo bogokletno in teorija zarote?
A v bistvu, če si priznam, sem res padla v teoretiziranje glede zarot. Saj se mi je zdelo, da imam res dober izgovor, da to niso več teorije zarot, ampak kar konkretna dejanja zarote peščice milijarderskih družin, ki so postale tako bogate, da je njihovega že več kot pol sveta!!! Torej me to opravičuje tega, da je to treba razkriti, mar ne?!
Se strinjam, treba je razkriti. A treba si je tudi priznati do kje seže moja moč.
Ker če nisem na položaju, kjer bi lahko bila dovolj vplivna (da bi imela toliko denarja, sledilcev, komunikacijskih kanalov in svetovno ekipo piarovcev in propagandistov, pa še ogromno prostovoljnih podpornikov), da bi lahko vplivala na percepcijo ljudi, potem je tako kot da si bi mravlja prizadevala prepričati slona, da je ne pohodi.
To, da si priznamo kakšne so naše zmožnosti, je hkrati tudi prva varovalka proti izgorelosti in temelj za dober imunski sistem.
NASTAVLJANJE NAŠEGA UMA NEGATIVNIM VIZIJAM POMAGA SOKREIRATI TE!
Druga stvar pa je, da že s tem, ko ves čas gledamo negativne slike/podobe/zgodbo/vizijo, sokreiramo njihovo vizijo, ker ji dajemo pozornost. Če pa vlagamo čas še v debatiranje o njej in širjenju naprej, potem jo dejansko sokreiramo, ker tega časa ne namenjamo za kreiranje česa boljšega.
Sicer sem še vedno neizmerno hvaležna vsem, katerih je poslanstvo to, da predstavljajo tudi drugo (alternativno) plat iste (uradne) zgodbe, zastavljajo vprašanja, razmišljajo kritično in pri tem uporabljajo svojo suverenost, avtonomijo, inteligenco, odprtomiselnost, kreativnost, humanizem in aktivizem. Tudi to mora ostati dovoljeno v svobodnem in demokratičnem svetu!
A kljub temu ne verjamem čisto vsem alternativnim zgodbam, ker so prav tako nekatere prenapihnjene s ciljem manipulacije.
Še manj pa verjamem uradni zgodbi. Ni me prepričala, ker sem vseeno naredila svojo raziskavo (in ne poznam nikogar, ki je preučil ozadje dogajanja, da bi verjel zgodbi, predstavljeni skozi mainstream medije) in zato vem, da je prenapihnjena s ciljem določene manipulacije (ki je skozi zgodovino vedno prisotna).
Danes vseeno nisem več tako naivna kot sem bila nekoč, da bi mislila, da so vladarji (tako tisti vidni v ospredju, kot tisti iz sence) tako dobrosrčni, da jim je mar zame. To so nas učili tudi pri zgodovini in bi lahko načeloma že takrat to dojela, a sem bila vseeno zelo naivna in sem zgodovino dojemala kot kar neke zgodbe, ki se mene ne tičejo. No, danes mi je jasno, da se nas še kako tičejo, saj se niso kar končale, kot nam je bilo sugerirano, s tem, ko se o razporejenosti (politične) moči v sedanjosti tako zares celostno nismo učili pri nobenem predmetu. Kar pa je v časopisih predstavljeno, pa je tako ali tako ali prilagojeno ali defragmentirano ali pa so predstavljene vse skrajne plati, da na koncu zopet nič kaj konkretnega ne veš.
Zato mi je jasno, da je aktualni skrajni scenarij teh najmočnejših pri najvišjem koritu zelo neprijazen do nas – malih/povprečnih/vsakdanjih ljudi (sem v to skupino žal spadajo tudi vsi influencerji, policaji, učitelji, novinarji, vodje v večjih podjetjih, politiki, uradniki, lastniki podjetij – izvzeti so le milijarderji svetovnih multinacionalk, ki so praktično v vlogi monopolistov (čeprav uradno nimajo takega naziva, a so tako veliki, da oni vodijo ključne svetovne odločevalce). V bistvu so te mokre sanje nesramno najbogatejših v obliki negativnega scenarija tako skrajno neprijazne do nas vseh, da so že prav krute v najhujši možni meri, ki ne vključuje kanček sočutnosti do sočloveka, niti ne privrženosti do naravnosti kot tudi ne do življenja samega. Še najbližje so predstavi, če bi neko razvajeno ščene (psihopat), brez posluha do kogarkoli razen do sebe (pa še to na zelo izpirjen, zloben in bolesten način) dobilo v roke daljinca, da lahko upravlja svet po svoji meri kot da igra računalniško igrico, ko praktično vse lahko izvede iz daljave (kot največja reva, ki si nikomur ne upa pogledati v oči). Tako da, ja, vemo, s čim imamo opravka. A da bi se zdaj vsak dan ukvarjala z njimi, je škoda mojega časa.
SOOČENJE S SMRTJO
Zato sem si morala naliti čistega vina in narediti svojo strategijo. Predvsem pa se najprej soočiti s smrtjo in z vsemi krutostmi v povezavi z njo (kot nam jih metaforično predstavlja tudi zgodba Jezusa Kristusa).
Pri tem sem ugotovila, da je to leto nekako prelomno v mojem življenju, ko sem se dejansko soočila, da smo minljivi. Kar se mi je na trenutke zdelo prav smešno, ko sem to ugotovila, saj sem s tem ugotovila tudi, da sem očitno do tega leta razmišljala, da sem večna in da je moje življenje samoumevno?! Ko sem se tako pogovarjala in se soočala s sabo, sem ugotovila, da v bistvu v tem dejstvu ni nič novega. Pa me je kljub temu presunilo. Zanimivo, da sem si v mladosti pogosto želela umreti, ker sem pogosto trpela zaradi različnih idej, a sem imela kljub temu močnejšo voljo do življenja, ki me je vedno znova potegnila naprej. Kasneje, ko pa sem dobila družino, pa sem postala ‘pomehkužena’. S presno hrano sem poleg vsega dobrega (razstrupljanja, zgraditve dobrega imunskega sistema, ogromno širino misli, novih znanj, novih super ljudi) začela izrazito skrbeti za svoje telo. Da sem s tem sem pozabila, kako trpežno in odporno je moje telo (še posebej, če pogledam, kako večina ljudi mačehovsko skrbi zanj), če le prevladujoče kultiviram upanje in pozitivne misli.
Torej ja, enkrat bom odšla od tod. Nazaj domov – v nematerialni svet, od koder prihajam. Seveda vem, da mi bo tam lepo. Bila sem dobra borka – da sem prišla do sem. In vem, da imam še nekaj stvari za dokončati. Zato se bom borila do konca! A kot rečeno, moja borba bo v KREACIJI POZITIVNEGA SVETA, ne v opazovanju in teoretiziranju negativnega. Zato ne čutim, da bi bilo moje poslanstvo v neposrednem boju proti Goljatu. Moj boj je v inspiraciji, motivaciji, spodbudi, navduševanju in ‘zdravljenju’ ljudi. V izboljševanju kakovosti življenja ljudi (ne glede na okoliščine), v izboljševanju komunikacije s sabo in z drugimi. Moj boj je v obvladovanju svojega uma in predaje teh znanj ljudem.
Zato sprejemam, da kolikor mi je namenjeno še živeti tu, bom to izkoristila na polno. Kolikor sem preučila stvari, vem da moram glede na te čase sprejeti čisto vse, tako slabega, kar je človek zmožen doživeti, kot DOBREGA, kar je ČLOVEK ZMOŽEN DOŽIVETI.
A ne glede na to, kaj bom doživljala, bom poskušala to narediti s pogumom in modrostjo. POGUM, DA DELAM STVARI, KOT ME DUŠA/SRCE VODI. V tem primeru, da se poslavljam od teorij zarot (sicer ne čisto v celoti, saj se ne bom šla ekstremizma, le bolj kampanjsko in površno jih bom spremljala). Pogum, da SE ŠE BOLJ POVEŽEM Z NARAVE in postanem bolj DIVJA ŽENSKA. Pogum, da spustim iz nadzora stvari, ki jih čisto zares ne morem nadzorovati, in jih SPREJMEM. Pogum, da se ODPREM, najprej zase (pri čemer ohranjam svoje meje), za ljudi (da dam sebe notri, delim svoje misli, svoje občutke, svojo estetiko, odklop na moj način, jim pomagam v skladu z mojim poslanstvom). Pogum, da v teh časih poskušam ŽIVETI POLNO, OPTIMISTIČNO, Z ZAUPANJEM, PREDAJO, DOBRO VOLJO, PO MOJE.
PA BO, KAR BO! Che sera sera!
SMO RES PREBUJENI? POTEM TO DOKAŽIMO Z LASTNIM ZGLEDOM!!!
Če se že imamo za prebujene, potem je čas, da mi to prvi dokažemo!
Kako?
Da najprej demonstriramo v svojem življenju, kako se živi prebujeno življenje.
Da zajahamo pogum in sledimo klicu svoje duše.
Da se obdamo s pozitivnimi vizijami, z vero in zaupanjem v pozitiven iztek.
Vedno smo rekli, da če imamo pa zdravje, svobodo, mir, uspeh… da potem imamo avtomatično izpolnjene pogoje za srečo. A veliko ljudi, ki so jim bili zdravje ali drugi pogoji odvzeti, je kljub temu demonstriralo, da so lahko tudi brez vsega srečni. Eni pa imajo lahko vse, pa ne bodo nikoli srečni. Drugi pa rabijo samo še točno tisto, česar nimajo, da bi bili srečni.
Well, my friends, kaj pa če jim pokažemo, da BOMO V RAVNOVESJU IN HARMONIJI, NE GLEDE NA TO, KAJ IMAMO. Četudi nimamo vse svobode, četudi nimamo vsega zdravja… Še vedno je večja možnost, da se naše življenje iz katere koli točke zasuka na bolje, če smo optimistični, kot če se že prej na pol poslovimo in le na pol živimo. ENKRAT BOMO ODŠLI VSI! VPRAŠANJE JE LE, KAKO/ČE SPLOH BOMO DO TAKRAT ŽIVELI?
In oprostite mi vsi prijatelji, jaz želim živeti kot polnomočen kreator (pa če kreiram le v duhu z vizijami, mislimi in čustvi).
Po drugi strani pa je tudi ta situacija odlična priložnost, da damo v prakso vse duhovno znanje in izkušnje ter dejansko z vso polno vero kreirajmo lepši, sočutnejši in v celoti prebujen svet.
Če vemo, da s smrtjo ni konec, je le prehod (kar ne pomeni, da se bomo kar predali, temveč se bomo vedno do konca borili na svoj način, saj smo BORBENI IN POGUMNI in z življenjem, ki nam je bilo dano, je smiselno narediti kaj smiselnega), potem nas to lahko navdaja z olajševalno okoliščino, da dejansko ŽIVIMO bolj IGRIVO in LAHKOTNO.
Potem vemo tudi, da so vesolja eterična in povezana v enotno kvantno polje. S čemer se nam potrdi tudi, da živimo v nematerialnem svetu, v katerem smo povezani tudi z nevidnimi nitkami. Na kar lahko vplivamo z usklajenimi mislimi in čustvi. Zakaj ne bi potem TEGA ZAČELI UPORABLJATI V PRAKSI IN AKTIVNO MANIFESTIRATI tako: da SMO VEČINO ČASA ČIM BOLJ ZAVESTNI, URAVNOTEŽENI, NEVTRALNI, HARMONIČNI, UMIRJENI. IZ TEGA PA FOKUS USMERJAMO V ŽELENE CILJE.
Kot je rekel Stephen Hawking: IN MY MIND I AM FREE… Jaz pa dodajam: AND I CHOOSE TO STAY THAT WAY AS LONG AS I LIVE.
Komentarji izražajo izključno osebna stališča avtorjev, ki niso nujno tudi stališča uredništva portala Ekologičen!