Nekatere „new age“ duhovnosti hočejo spreminjati Naravo, ji nekaj dati, poslati, omogočiti, kot da je z njo nekaj narobe. Če povem malo za res, malo za hec; mi smo tisti, ki smo narobe, ne Zemlja. Pozdravimo sebe in Zemlja bo ok.
Naša Mati Zemlja je prav posebno bitje na kateri bivamo in živimo. Tukaj je že dolgo časa in verjetno bo še prav toliko. Je lepa v vsej svoji mogočnosti, širini, globini in pestrosti. Je tako fizično, kot duhovno bitje, kot tudi vsi njeni prebivalci, vidni in nevidni.
V preteklosti so bili ljudje veliko bolj povezani z njenimi ritmi in načini. Večina njenih prebivalcev se je povezovala z njo tudi na duhovne načine, kjer so ji izkazovali spoštovanje in zahvalo za njeno lepoto, ljubezen in podporo za vse kar jim je ponudila in dala.
Mati Zemlja je zelo močno razvito bitje, z globino, brezpogojno ljubeznijo in sočutjem, kot ga premore samostojno bitje, recimo človek. Nam posameznikom je verjetno težko dojeti njeno veličino, širino in popolnost, ki jo izžareva.
Njena moč samozdravljenja in zdravljenja njenih prebivalcev je mogočna in prisotna v vsakem trenutku našega bivanja. Indijanski zdravilec pravi: „Mati Zemlja nas brezpogojno ljubi vsak trenutek bivanja, vedno! Brezpogojno nam daje vse kar potrebujemo za preživetje v fizični obliki“.
Dejstvo je, da smo ljudje izgubili stik z naravnimi ritmi Stvarstva in Zemlje. Stara ljudstva, ki so še ohranjala modrosti so skoraj izgubljena. In če hočemo pomagati Zemlji, ji pomagajmo tako, da pozdravimo sebe in se tako ponovno povežemo s cikli Narave in Stvarstva. Na ta način bomo spet postali „Eno“ in harmonija se bo sama od sebe spet vzpostavila. Veliko ljudi se trudi obuditi stare modrosti, včasih tudi skupaj z novodobnimi spoznanji in to je lepo videti.
Ena od indijanskih modrosti oziroma vrlin je ponižnosti (morda angleška beseda „humble“ ali „humbleness“ bolj izrazi pomen te besede) pred Stvarstvom, Naravo in Življenjem. Zakaj ponižnost pred Naravo? Ker je sveta, čista, nedolžna, popolna, skrivnostna, lepa; ker izraža in odseva popolnost in kreacijo Izvora, Kreatorja. Zato ne verjamem v kakršnokoli poseganje, spreminjanje in dajanja v Naravo.
Obredi in duhovna praksa, ki jih izvajajo domorodna in poganska ljudstva izhajajo in perspektive, ki pravi, da je obred opravljen z namenom, da se še bolj povežemo z Zemljo in Stvarstvom; da nas nekaj nauči in da nam pomaga spet se zbližati z njo; da sprejmemo njene modrosti, moči in energije v vsem kar je. Da zopet postanemo „Eno“ z njo, vsemi njenimi prebivalci in Življenjem na njej in da ji damo priznanje za njeno ljubezen, lepoto, obilje, milost, itd.
Sprašujem se, zakaj potem obstajajo prakse in načini, ki Zemlji pošiljajo „zdravilne“ energije, žarke, simbole, itd. jo zdravijo in jo na nek način spreminjajo.
Strinjam se z modrostjo in načinom severno ameriških Indijancev, ki pravijo nekaj takega kot: „Mati Zemlja ni bolna, ljudje so tisti, ki so bolni. Ozdravite sebe in boste s tem naredili največ za Zemljo.“ Ta modrost je bolj ali manj pogosta pri vseh domorodnih ljudstvih in poganskih tradicijah na Zemlji.
In še „človek je trenutno edino bitje, ki ni v ravnovesju s Stvarstvom in Zemljo“. Morda bo kdo rekel, da temu ni tako, vendar bodimo realni in poglejmo, kaj se je naredilo z Zemljo v zadnjih desetletjih – govorim o kolektivnem stanju ljudi.
Vsak od nas se zaveda, da se Zemlja lahko samo „malo strese“ in nas ljudi ni več, lahko naredi karkoli želi, vendar nas ljubi brezpogojno in „hoče“ da ponovno postanemo zavestna bitja.
Ona je tista, ki nas zdravi vsak trenutek našega življenja.
Ta dualizem mi verjetno ne bi bil poznan, če ne bi vsaj malo poznal in bil udeležen v domorodnih tradicijah, kot so Indijanska, šamanska, aboriginska, afriška, keltska, poganska in podobne. V Evropi smo imeli močno pogansko modrost, ki jo je na žalost religija skoraj povsem uničila. Če kdo, potem so ljudje v teh tradicijah znali biti resnično povezani z Naravo, v vsej njeni globini. To že je vsem dobro znano vsaj kot informacija, če že ne, kot izkustvo.
Ta ljudstva nikoli niso “zdravila” Zemlje na načine, ki se pojavljajo v novodobni duhovnosti. Globoko so se ji zahvaljevali, jo spoštovali in se povezovali z njo v vsakem trenutku svojega bivanja. Bili so Eno z njo. Poznali so njene cikle, zakonitosti, načine in skrivnosti; celotno njihovo življenje je bilo povezano z Zemljo, rastlinami, živalmi in nevidnim svetom okoli njih.
Vsakemu, ki bi rad „zdravil“ ali pomagal Zemlji, bi predlagal: naj gre najprej sam v naravo, kjer ni ljudi in civilizacije in tam preživi nekaj dni z zemljo, rastlinami, divjimi živalmi; naj bo izpostavljen elementom: soncu, dežju, vetru, toči, strelam, gromom, mrazu, vročini in ostalimi naravnimi stanji; naj bo z njimi in jih izkusi v njihovi moči in naravnosti – vsaj nekaj dni zapored, sam s Stvarstvom. Brez kakršnihkoli idej, konceptov, misli o tem kako bi Narava lahko ali morala biti. Naj to naredi večkrat in naj resnično izkusi povezanost z elementi, Naravo in njenimi prebivalci. Naj tudi živi in dela z naravo, kot je npr. z lesom, drevesi, kamni, rekami, jezeri, itd. Če boste imeli te izkušnje, potem boste morda drugače gledali na „zdravljenje zemlje“.
Nekatere „new age“ duhovnosti pa hočejo spreminjati Naravo, ji nekaj dati, ji nekaj poslati, nekaj omogočiti. Pošiljajo ji energije, ker očitno mislijo, da je nekaj narobe z njo. Če povem malo za res, malo za hec; da, mi smo tisti, ki smo narobe, ne Zemlja. Pozdravimo sebe in Zemlja bo ok.
Veliko ljudi, predvsem v Sloveniji je z Naravo povezanih na povsem preprost, naraven način, brez katerekoli filozofije, tradicij, načinov. Preprosto ljubimo in uživamo biti v Naravi. Zato tudi veliko ljudi hodi v hribe, na morje, na vikende v naravi, itd. To nam je prirojeno. Ne rabimo nič drugega, kot da smo z njo in poglabljamo to povezavo. Ne rabimo tudi nobenih obredov, ceremonij, da bi se lažje povezali z njo.
Domorodni obredi so obstajali zato, ker smo ljudje pozabili, kako biti resnično povezan z Zemljo. Obred nas na nek način „prisili“, da spet uvidimo našo resnično povezanost z naravnim.
In resnično, v modrosti domorodnih ljudstev je skrit tako velik zaklad povezanosti z Mati Zemljo, Naravo in njenimi prebivalci, da se mi zdi ključno, da vsaj delno poznamo njihovo pravo resnično delovanje (v konkretnem izkustvu, ne samo preko knjig).
Še enkrat; domorodna ljudstva (poganska), ki so do nedavnega edina ohranjevala pravo resnično povezanost z Zemljo; niso nikoli „zdravila“ Zemlje, ampak so bila z njo globoko povezana, se klanjala njeni radodarnosti v vseh oblikah in se jih ves čas zahvaljevala za vsak dih zraka, za vsako travno bilko, za vsako živali, ki so jo ugledala; za vso lepoto in raznovrstnost.
Koliko od nas še vidi to lepoto? Oni so v Naravi in njenih prebivalcih videli Stvarnika (Boga) in so vedeli, da je to nekaj povsem svetega in božanskega, nekaj v čemer se človek samo prikloni in se počuti neizmerno majhnega in počaščenega.
Njihova modrost in morala ni imela koncepta, da bi morali Zemlji kaj pomagati, saj je sveta in popolna; sebe so videli kot tiste, ki se morajo naučiti svetosti. Niso poznali koncepta „zdravljenja“ Zemlje – to bi jim pomenilo kršenje Univerzalnih resnic in zakonov, kot so jih poznali.
Planet Zemlja je popolna in brezpogojna tukaj in sedaj in v vseh primerih; človek zaenkrat še ni; smo na tej poti.
Ali se takrat ko „zdravimo“ Zemljo sploh pogovarjamo z njo, ali jo sploh vprašamo, kaj hoče in potrebuje? Ali se resnično povežemo z njo in ji prisluhnemo? Mi samo „pokličemo“ določene energije, žarke in jo usmerimo v Zemljo in mislimo, da delamo dobro delo. Ali Zemlja sploh hoče te energije? Zakaj bi jih hotela?
In glede na ljudi, ki sem jih spoznal, lahko rečem, da vsakemu duhovnemu učitelju, skupini, tradiciji, tehniki, načinu, ki v praksi ne vključuje modrosti Zemlje in njenih prebivalcev, nekaj manjka. Tukaj ne gre za to, ali hodite v naravo ali ne; gre za notranje sprejemanje aspektov nas (arhetipov, delov nas), ki izhajajo iz modrosti Zemlje. Gre za stik in odnos do samega sebe. Sprejetje notranje ženske, Boginje, Gaie, Zemlje je ključnega pomena; je polovica Stvarstva.
Bodimo samo „Eno“ z Zemljo v konkretnosti; v praksi. Poglejmo kako so to delala domorodna ljudstva in poganske modrosti, preden se je skoraj izgubila njihova modrost. Če je kdo resnično razumel, poslušal in slišal Glas Zemlje; če je kdo vedel kaj potrebuje in kaj hoče; potem so bili to oni in vsi mi v svojih srcih in povezanosti s Stvarstvom.
Sedaj se veliko ljudi ukvarja z naravno prehrano, naravnimi bivališči, eko kmetijami, vasmi in podobnim. In super, to je to – biti v praksi in v konkretnosti z Zemljo. Na tak način pomagamo Zemlji, njenim prebivalcem, elementom in samemu sebi.
